Zgodovinsko-kulturna ekskurzija v Mauthausen, Salzburg in Peršman

Po 4-urni vožnji se je pred nami na vrhu hriba razširilo spominsko mesto KZ-a Mauthausen. Ko smo izstopili iz avtobusa, smo vsi, kljub lepemu sončnemu dnevu, začutili neznosno vzdušje. Vodenje smo imeli ločeno po razredih. Po dodelitvi za vodenje smo se, 4.c razred, znašli v majhni sobi, kjer nam je naš vodič, gospod Gerhard Riegler, razložil glavne stvari o koncentracijskem taborišču. Preden smo se odpravili na obhod KZ-a, smo dobili slike z različnimi prizori taborišča, ki so se zgodili v preteklosti. Naša naloga je bila, da po dva ali trije razmislimo o sliki in na mestu tega preteklega dogodka povemo naše misli o prizoru. Nato smo se odpravili na ogled taborišča. Med ogledom je naš vodič izpovedal močno trditev. O sebi in nas je trdil, da v vsakem od nas živi kanček nacionalsocialista in po mojem mnenju ima prav. Seveda tu govorim samo zase. V taborišču smo preživeli večino ostalega popoldneva. Videli smo kamnolom in »stopnice smrti«, spomenike vseh takrat ogroženih držav, »prostor imen«, plinsko komoro in še ogromno drugih grozovitih stvari in prostorov. Po napornem in grozovitem, deloma tudi depresivnem dnevu smo se naslednje jutro iz hotela, kjer smo ostali čez noč, odpeljali v Salzburg. Tam smo se z vlakco povzdignili na grad Festung Hohensalzburg, kjer smo imeli imeniten razgled na celotno mesto. Po obisku grajskega muzeja smo šli še do rojstne hiše Wolfganga Amadeusa Mozarta. Nato smo imeli nekaj časa za samostojno potepanje po mestu. Čas je hitro minil in kmalu smo se morali posloviti od Salzburga. Pozno popoldne smo se vrnili v Celovec.

Naslednji dan nas je še čakala ekskurzija v Železno Kaplo, na spominsko mesto Peršmanove domačija. Peršmanova domačija je nekoč bila pomembna postaja za partizane, ki so se v tistih časih skrivali v bližnjih gorskih gozdovih. Bilo je naravnost grozovito, kar je nam naša vodička Eva Hartmann povedala vse o zgodovini Peršmana. V razstavi smo si celo lahko ogledali originalni plašč in čevlje partizanke Marie Haderlap, babice današnje znane koroško-slovenske pisateljice Maje Haderlap. Ogledali smo si lahko tudi posnetek družinskega člana umorjenih ljudi, ki je med tremi drugimi preživel napad. Bilo je zanimivo, a tudi žalostno in emocijonalno, poslušati osebo, ki je ta dogodek doživela z lastnimi očmi. Slišali smo tudi nekaj stvari o junaški partizanki Heleni Kuchar, o kateri smo izvedeli, da obstaja tudi zelo lepa pesem.

Verjamem, da smo se v teh treh temnih dneh naučili ogromno in da ima vsak od nas sedaj nekoliko drugačen pogled na svet in ljudi. Meni osebno bodo ti dni ostali za vedno v spominu in zagotovo bom še dolgo o tem premišljevala. Upam tudi – kot vsi od nas – da se zgodovina nikoli ne bo ponovila.

Neva Kert, 4.c

Koordinacija: prof. Hedwig Figoutz, prof. Kristjan Fotivec