Obisk spominskega kraja Dachau

Poučen projekt na tleh prvega koncentracijskega taborišča

  • Slika 1:
Skupinska slika v Münchnu, ©Kristijan Sadnikar

    Skupinska slika v Münchnu, ©Kristijan Sadnikar

  • Slika 2:
Pred koncentracijskim taboriščem Dachau, ©Julia Schuster-Smrečnik

    Pred koncentracijskim taboriščem Dachau, ©Julia Schuster-Smrečnik

  • Slika 3:
V notranjosti taboriščne barake, ©Kristijan Sadnikar

    V notranjosti taboriščne barake, ©Kristijan Sadnikar

V ponedeljek, 13. 5. 2019, smo se z avtobusom že nadvse zgodaj zjutraj odpravili iz Celovca. Naš cilj, mesto Dachau, je bil oddaljen sedem ur vožnje z avtobusom. Ko smo prispeli, so nas dodelili v skupine in vsak se je s svojo skupino odpravil na zelo zanimivo delavnico. Celotna ekskurzija je bila namenjena spominjanju na grozote druge svetovne vojne.
V torek smo se odpravili  v prvo koncentracijsko taborišče, ki je bilo zgrajeno leta 1933 – Dachau. V taborišču je bilo zaprtih okoli 200.000 ljudi. To so bili politični nasprotniki, judje, homoseksualci, duševno prizadeti in ljudje, ki se niso tako dobro vključevali v družbo. Popoldne smo imeli še eno delavnico, pri kateri smo pisali biografije tistih, ki so preživeli vojno v koncentracijskem taborišču. V mladinskem domu Dachau, kjer smo dvakrat prenočili, so nam po delavnicah vedno nudili izvrstno hrano. Zadnji dan, v sredo, smo se odpravili še na ogled mesta München. Bilo je zelo zanimivo, prav tako pa tudi mrzlo. Avtobus nas je nato z vmesnimi odmori srečno pripeljal nazaj v Celovec. 
Ekskurzijo sta navdajala občutek groze in žalost, ki smo jo občutili v taborišču. Izvedeli smo tudi veliko novih stvari o pred- , med- in povojnem času. 
Spremljali so nas profesorji Slovenske gimnazije: ga. Schuster-Smrečnik, ga. Wrienz, g. Novak in g. Sadnikar. Skupaj smo ustvarili prijetno vzdušje ob še tako neprijetnem pogledu na takratni čas.

Pia, 4. B

Doma si nisem mogla predstavljati, kako so "živeli" ljudje v času 2. svetovne vojne. Tudi zdaj je to zame še vedno težko predstavljivo. Najbolj šokirana sem bila, ko sem videla peči v krematoriju, v katerem so zažigali trupla zapornikov. Johanna, 4. B

Obisk koncentracijskega taborišča me je prizadel in mislim, da te ekskurzije ne bom tako hitro pozabila. Elena, 4. D

Po obisku koncentracijskega taborišča sem se zavedala, da so se grozote 2. svetovne vojne res zgodile. Prej si nisem mogla predstavljati, da so ljudje lahko bili tako grozni. Sara, 4. D 

V koncentracijskem taborišču smo si lahko ogledali, kako in v kakšnih razmerah so živeli zaporniki. Benjamin, 4. B 

Koordinacija: Anna Wrienz, Julia Schuster-Smrečnik